Slovenska slovnica - primeri potvorb LJ, NJ

Tako kot na drugih področjih znanosti, npr. v tehniki, lahko v nepravih, t.j. pohlepnih, sebičnih rokah, ali psihično motenih glavah, tudi pri jeziku pride do zlorabe, ki vodijo v kriminalna dejanja. Pri Slovencih se je vedno našlo toliko izdajalcev lastnega jezika, kot pri nobenem drugem narodu, zato je danes slovenščina precej zamazana s tujimi vplivi. Izdajalci slovenskega naroda, so svoje kvizlinško delovanje krili pod idejo Ilirizma. Njihovo delo brez leporečenja pomeni, naklepno uničevanje slovenščine in stremlenje po zamenavi s srbščino. Če so bila v zgodovini zdaj bol, zdaj man intenzivna obdobja balkanizacije, pa je le ta z diktaturo komunističnega sistema, dobila neomejen polet. Njen glavni "strokovni" izvajalec je bil Jože Toporišič, pod katerega vodstvom se je zgodilo vse polno potvorb in zavajan. Med njegovimi najuspešnejšimi projekti je bila trditev, da se pisani soglasniški par LJ in NJ izgovarja tako kot se piše, torej LJ in NJ. Od sodobne slovnice Jerneja Kopitarja, pa do Toporišiča je namreč velalo, da se pisani LJ izgovarja kot mehki L, oz. da se pisani NJ izgovarja kot mehki N. To je potrjevala večina primerov, izjeme pa so bile redke in jasno določene. Zaradi uničevanja slovenskega jezika, je v Sloveniji leta 1962 prišlo do upora slavistov, ki so ga balkanizatorji grobo zatrli, nekatere domolubne slaviste pobili, ostale pa odpustili iz služb.

Slovenski jezik je tako kot vsak drug jezik sestavlen iz narečij ali govorov z ozemla, ki tvorijo jezikovno celoto. Glavna slovenska narečja so: koroško, štajersko, panonsko, dolensko, primorsko, notransko in gorensko. Knižno slovenščino tvori bogastvo slovenskih narečij. No, tako bi vsaj moralo biti, kajti ponosni narodi niso po nepotrebnem mazali svojega jezika s tujimi besedami. Balkanizatorji slovenščine, pa so nasprotno, slovenščini načrtno in namerno (genocid), kot del slovenskega jezika pridružili še srbščino. Uradno tega sicer nihče ne priznava, toda učinki delovanja za slovenski jezik odgovornih ludi, več kot potrjujejo zgorno trditev. Še več. Knižno slovenščino so zelo oddalili od slovenskih narečij, s katerimi ima čedale man skupnega. Dosegla je že prag, ko lahko trdimo, da gre za umetni, neslovenski jezik, ki je s pristno slovenščino izgubil stik. Slovenski knižni jezik je potrebno postaviti na zdrave temele, katerih korenine preko slovenskih narečij segajo zavidliva stoletja v sijajno preteklost slovenskega jezika, ki je  najrazvitejši, zato najzapletenejši in verjetno najtežji evropski jezik.

Brez izdajalcev med Slovenci, balkanizacija slovenščine seveda ne bi bila mogoča. Srbski jezikovni vplivi in srbščina v slovenskem jeziku nima kaj iskati.  Kot logično nasledstvo komunizma, je danes izdajstvo najti predvsem na strani levice, ki obvladuje in nadzoruje skoraj celotno družbeno sfero, od šolstva, univerz, medijev, t.i.civilne družbe, itd. Osamosvojitev Slovenije teh skrajno škodlivih struktur ni pretrgala. Danes vse družboslovne fakultete vzgajajo slovensko mladino v popolnoma protislovenskem duhu (posamezni dobronamerni profesorji so izvzeti), tako hudo ni bilo niti v najtrših časih komunizma. Besede Slovenec, slovenski, slovenstvo, so v jedru Slovenije nezaželene. Balkanizacija se širi z nezmanšanim tempom.

Spodna tabela prikazuje le nekaj primerov anomalij, ki so bile Slovencem storjene po vsej sili, da bi se nadalevalo z balkanizacijo slovenščine in druge primere, ki jih v slovenskih narečjih ni najti, jih je pa srečamo v srbščini.

Besede so v grobem sestavlene iz korena, predpone in pripone. Primer:

Primerki anomalij knižne slovenščine, ki ne obstajajo niti v enem slovenskem narečju:

nazaj

Stara slika Lublane

Teorije izvora imena Lublana

Od mnogih teorij, ki nobena ni zadovolivo pojasnila izvor imena Lublana, so navedene le nekatere, ki so jih zagovarjali ali jih zagovarjajo znani jezikoslovci.

1825: Franc Metelko

v svoji slovnici izvaja ime Lublana iz osnove *ljubne- in stanovniške pripone -jane. Ime Ljubjane pa naj bi torej izhajalo iz čustvenega pojma ljubiti.

1859: Fran Miklošič

razlaga izvor imena Lublana iz lokalnoslovanske občnoimenske osnove *ljub- in stanovniške pripone -jane. Prehod iz množinske v edninsko pripono -jana, pa utemeluje s tem, da so ludje sčasoma izgubili iz zavesti množinsko obliko in začeli uporablali edninsko, ki se jim je zdela primernejša. Kasneje se v svojih znamenitih imenoslovnih razpravah o slovenskih osebnih in krajevnih imenih Lublane izogibal.

1908: Luka Pintar

je izvajal ime Lublana iz slovanske osnove lъbъ, (primerlivo z rusko lob 'čelo') v pomenu 'hrib, holm' in stanovniško pripono -jane, katere prehod iz množinske v edninsko obliko -jana, je podrobno utemelil.

1924: Fran Ramovš

je najprej menil, da Lublana izhaja iz osnovnega stanovniškega morfema ljub- (substrat), kasneje pa je svoje mnenje spremenil iz zagovarjal tezo, da ime Lublana izhaja iz slovanskega osebnega imena *Ljuba in stanovniške pripone -jane. Prehod iz množinske v edninsko obliko pa je pojasnil s prekozložno asimilacijo.

1950: Anton Bajec

ni etimološko razložil imena Lublana, ga je pa uvrstil med krajevna imena s pripono -jane.

1950: Jakob Klemina

je zagovarjal tezo, da ime Lublana ni domačega izvora, pač pa izhaja iz tujega pridevnika ljub, ki se je le asimiliral v slovenščino. Oblike imen *ljubja, *ljubana, ljubija in ljubana, so zan le staroselska zemlepisna občna imena.

1976: France Bezlaj

se je v svojem etimološkem slovarju izogibal Lublane, saj ni imel odgovora na zahtevno nalogo, ni pa se tudi želel osmešiti z neprepričlivo rešitvijo.

1988: Oleg Trubačov

je urednik najobsežnejšega in najtemelitejšega praslovanskega besednega fonda, moskovskega etimološkega slovarja slovanskih jezikov. Ta obsega 32 zvezkov ter v veliki meri obsega tudi onomastično gradivo, vendar pa besede ali korena Lublana ne razlaga.

1999: Dunja Brozović

meni, da *ljub- pomeni 'močvirje, blato', ki je najverjetneje slovansko vodno občno ime.

2007: Silvo Torkar

razlaga ime Lublana iz vodnega imena Lubija, ki izvira južno od Verda in se izliva v Lublanico. Avtor pri etimoloških raziskavah najmanšega in najbol južnega izvira Lublance, uporabi ime Ljubija kar iz knižne slovenščine, čeprav domačini že od nekdaj ime izgovarjajo kot Lubíja, brez j in z izrazitim poudarkom na i. Vodno ime Ljubija nato izpele iz osebnega imena Ljubovid, po katerem naj bi se poimenovalo vodno ime Ljubija. Pri znanstvenem dokazovanju se naslana na potok Ljubovija v Srbiji, neko domačijo z imenom Ljubed v Spodni Ščavnici ter na imena: Libovija - potok v Prekmurju, Ljubovidža - vodno ime v Srbiji, Ljuboviža - kraj pri Novgorodu v Rusiji, Lubowidz in Lubowidza - krajevna imena na Polskem, Ljubižda - kraj na Kosovu. Po kontrakciji imena Ljubovid, naj bi nastala imena: Ljubija - kraj v Bosni, Ljubija - dve vodni in gorsko ime v Sloveniji (pravilno Lubija) ter Lubidza - kraj na Polskem.

Avtor zagovarja tezo, da se je ime iz tega 3 km dolgega potoka Ljubija pri Verdu (pravilno Lubíja), preneslo na kraj v obliki Ljubija s priponskim obrazilom -jane, torej Ljubi- + -jane →  Ljubijane, ki naj bi označevalo prebivalce ob tej reki, čeprav je rečica Lubija kar 18 km zračne razdalje oddalena od mesta Lublana, vodne pa še mnogo dal. Množinsko ime Ljubijane, naj bi se s prekozložno asimilacijo E → A, preoblikovalo v Ljubijana, s tem pa se bi se izvedla tudi singularizacija. Nato naj bi nastopila redukcija, oz. naj bi se opustil izgovor I-ja, kar naj bi oblikovalo ime v Ljubjana. V zadni fazi pa naj bi z epentezo nastal drugi L, s tem pa naj bi iz imena Ljubjana nastala končna oblika imena Ljubljana.

Gospod Silvo Torkar, s takim pristopom sicer dobi na akademskem papirju neko rešitev, vendar je rešitev skrajno dvomliva, saj le s skrajnimi napori zveže skupaj neke jezikovno-besedne elemente, katerih rezultat lahko živi le v navideznem svetu. Če bi podoben pristop lahko prenesli na izdelavo avta, le ta ne bi nikdar odpelal iz tovarne. Z realnostjo nima veliko skupnega, saj povsem ignorira ime Lublana, ki se pojavla v taki ali drugačni obliki v vseh zgodovinskih zapisih, vse do pojava slovnice leta 1809, na podlagi katere pravil je ime mesta Lublana, prvič v zgodovini zapisano kot Ljubljana, ime Lubo in Luba, pa prvič v zgodovini slovenskega jezika kot Ljubo in Ljuba. Toda tudi pri tej slovnici gre le za zapis imena Ljubljana. Iz vsebine slovnice pa je jasno razvidno, da se to ime zapiše Ljubljana, izgovori pa Lublana, z mehkim Ľ, kot pri besedah lubadar, lubje, kral, lump, itd.. Torej avtor razlaga ime Lublana z modernimi pisnimi slovničnimi pravili, ki so bila ustvarjena pred 200 leti, kot odgovor na germanizacijo, nimajo pa nikakršne zgodovinske utemelenosti niti jezikovne ali etimološke vrednosti.

2007: Robert Vrčon

ugotavla, da so koreni lub-, ljub-, lab-, laib-, leib-, lob- in lojb-, najpogostejši na področjih, ki so lenogospodarsko najzanimivejša in kjer je po bližnih rekah potekalo splavarjenje lesa. Pri tem našteva vrsto imen rek ali krajev, katerih ime izhaja iz obravnavanega korena. Nato pomenlivo izpostavi ime labod, vsem znane vodne ptice, katere ime v slovanskih, germanskih in baltskih jezikih izhaja iz skupne korenske osnove. Kot glavno značilnost laboda g. Vrčon izpostavi plavanje in belo barvo (ide. *albh = 'bel'). Omeni tudi Laburusa, antično vodno božanstvo znano v naših krajih. Da gre pri korenu *lub- res za neposredno povezavo z vodo, avtor podkrepi še s francoskim slovarjem, kjer pod koreni: leb-, lob-, lab-, najde razlago plavajoč, valujoč, ohlapen, itd. Ime Ljubljana pa razlaga kot poimenovanje kraja po reki Ljubljanici, ta pa naj bi nastala iz tujih besed, Lajbe, Luževna, alluviana.

Star zemlevid Ilirskih provinc z glavnim mestom Lublana

jasno sta razvidna naknadno vrinena oba J-ja
vir: Sto pričevanj o slovenski zgodovini, str. 178

Nekatere druge, iz latinščine ali nemščine izvirajoče etimološke razlage imena Lublana.

Aluviana

Ēluviō je latinska beseda za poplavo, povoden [1] in iz tega naj bi nastalo ime Aluviana. Dejstvo je, da je reka Lublanca res poplavlala, toda katera reka na svetu pa ne poplavla? Pri tem imenu pa se postavla več vprašajn kot odgovorov. 1. Takih in podobnih latinskih imen rek drugje ni najti. 2. Rimlani so reke poimenovali v moškem spolu, tudi če je reka pred rimsko okupacijo nosila ime ženskega spola. Mnogi vzporedni primeri kažejo, da bi morala, v kolikor bi ime res izhajalo iz korena ēluviō-, reka nositi ime Eluvius, ali pa kvečjemu Æluvius, z morebitnimi izpelankami. 3.  Ime Aluviana nosi koren -ana, ki pa ni latinskega izvora in ga zato Rimlani niso in ga tudi ne bi uporabili pri pisanju latinskih imen rek. 4. Ime Aluviana se ne pojavla v nobenem zgodovinskem zapisu. Edini zapis za reko je Nauportus in Savus, oba pa sta verjetno napačna. Eden označuje ime mesta, drugi pa nastopa le kot podalšek plovne Save. 5. Kmalu po letu 476 je Rimsko cesarstvo propadlo in Rimlani so se iz naših področij izselili. Iz zgodovinskih zapisov je znano, da je Severus konec 5. stol., na naših ozemlih, iskal še preostale kristjane. Ta stavek pove, da so se izselili vsi kristjani. Tu in tam pa je še kdo ostal, ker ni hotel zapustiti svojega bivališča. Taka navezanost na rodno grudo pa je značilna predvsem za starejše ludi. Vsebina tega stavka pa ne izklučuje izselitev tudi tistih kristjanov, ki so govorili kak drug jezik kot latinski. Do domnevne naselitve Slovanov je minilo 90 let, tako da Slovani na kristjane zagotovo ne bi mogli naleteti. Ker pa že 90 let ni bilo več govorcev latinskega jezika, tudi ne bi mogli prevzeti latinska imena rek od morebitnih ostankov staroselcev, saj ti običajno uporablajo imena v svojem jeziku.

Laburus

je bilo v naših predelih vodno božanstvo staroselcev. Ime Laburus je zapisano le v latinščini. Različice imena v jeziku staroselcev, ki je mnogo starejša od latinske, pa še ni bila odkrita. Z upoštevanjem pravil latinskega poimenovanja, bi lahko rekonstruirali staroselsko ime v Labur. Z upoštevanjem betatizma, pa se razkrije beseda Lavur oz. Lavor, ki v narečni slovenščini pomeni umivalnik, prav tako tudi v Češčini, v Slovaščini pa Lievik. Sorodno je tudi ime ludstva Liburni in Liburnija. Vse te besede pa izvirajo iz korena *liv- (liti, zliti, teči, izvirati, zaliv, izliv, itd.). Ni pa zelo verjetno, da bi se ime Lavor preneslo na ime Lublana.

Laubach / Laibach

je nemška skovanka, ki dobesedno pomeni mlačen potok (lau = mlačen, bach = potok). Pri tej razlagi je B iz korena *lub- (nemško *laub-) iztrgan, kar povsem zmaliči osnovni pomen imena Lublana. Lublana ima nenavsezane mnogo vidnejših značilnosti, kot nek mlačen potok. Ne mlačnega in ne mrzlega potoka v Lublani sploh ni najti, zato je ta razlaga lahko le simpatična popestritev ostalih teorij.

Proti temu govorijo ponemčenim krajem dokaj pogosto dodane nemške pripone -bach, -feld, -kogel, itd., ki jih v izvornih slovenskih imenih ni. Naprimer nemško ime Lippitz-bach, ki je bilo ponemčeno iz slovenskega imena Lipica. Bach je seveda v marsikaterem primeru neobstoječ nemški dodatek imenu, ki ga zato iz etimološkega vidika ni mogoče upoštevati. Pri Lublani pa je sploh treba imeti pred očmi, da je črka B sestavni del nemško zapisanega korena *laub- (izvorno *lub-) in se pripono -ach lahko kvečjemu upošteva kot množinsko obliko mestnika. V več primerih so slovenski samoglasnik nemško zapisali z dvoglasjem (diftong). Tako npr. Ležbe /  Leisbach pod Krivo Vrbo (izg. laišbah), Rute / Rauth in Glinje / Glainach vzhodno od Borovel, Suha / Zauchen severno od Železne Kaple, pod-Juna / Jaun, Libuče / Loibach južno od Pliberka (Blaiburg), Lubel / Loibl (prelaz), Luban / Lauban mesto na Polskem, Lubicz / Leibitsch (izg. Laibič) mesto na Polskem, idr. Kot kažejo primeri nemško zapisanih dvoglasij, ti vedno ne ustrezajo istemu slovenskemu samoglasniku. Tako tudi ni presenetlivo, če se je zapis nemškega dvoglasja Lublane gibal med au ↔ ai ← ay, čemur pa ni prispeval le razvoj zapisa, pač pa očitno tudi roka oz. uho različnih pisarjev. Iz teh primerov je jasno razvidno, da nemško zapisani koren *laub- dejansko izvira iz slovenskega *lub-, kar je tudi povsem naravno in logična posledica dejstva, da imena Lublana ni mogoče prevesti v nemščino, kot npr. Kamnik / Stein. Ime Lublana je tudi mnogo starejše kot nemški jezik, ki se je oblikoval šele par stoletij po Brižinskih spomenikih.

Končnica pri številnih nemško zapisanih slovenskih imenih, ki jih najdemo v naši bližini predvsem v Avstriji, kjer so slovenska imena spričo germanizacije večinoma izumrla. Za primer Lublane je zanimiva predvsem končnica -ach (izgovori -ah), ki v nemškem zapisu označuje slovenska množinska imena, npr. Jesenice, Borovle, Poreče, Mele, Labenče, itd. Zakaj so slovenski kraji v nemščini zapisani kot npr. Jesenitzach (Jesenicah), Ferlach (Borlah), Pörtschach (Porčah), Mellach (Melah), Labientschach (Labjenčah), itn.? Ker so v nemščini pisarji na vprašajne: "Kod živiš?", od domačina dobili odgovor ustrezen slovenski slovnici, npr. kraj Mokri-je (živim v Mokri-jah) → Mökri-ach, torej množinsko obliko mestnika!

Še o pojavi očitno izstopajočega narečnega imena Lublana.

Jəblana

je ime za Lublano, ki ga je bilo slišati pri starejših prebivalcih v okolici Bizovika še v prejšnem stoletju. Se pa še tudi danes najde na rovtarskem, predvsem škofjeloškem. To ime spomina na jablano, pa čeprav Lublana z jabolki nima kaj dosti več skupnega kot to, da jih prodajajo na tržnici. Ko sem pri ludeh JV od Lublane raziskoval to ime, katere izgovorjava je s polglasnikom ə, torej Jəblana, sem tudi jaz slišal pri domačinih tisti L izgovoriti kot J, čeprav sami trdijo, da izgovorijo L in nikakor ne J. Očitno gre pri narečnem imenu Jəblana za naravni mehanizem mehčanja L → J, zaradi lažje izgovorjave imena. Kako deluje ta mehanizem pri majhnih otrocih, ve vsakdo od nas. Izgovorjava črke R je za vsakogar najtežja. Pri malih otrocih se to izrazi tako, da namesto R izgovarjajo L (R → L; riba, raca,.. → liba laca,..), pri tistih, ki imajo jezik še man razvit, pa lahko slišimo kvečjemu J namesto R (R → L → J; riba, raca,.. → jiba jaca,..).

nazaj

Krajnska dežela, Baltazar Hacquet - 1778
vir: NUK, Lublana

Imena s korenom *Lub- na slovenskem

nazaj

Zgodovinski zapisi imena Lublana

nazaj

 
Pravila poimenovanja krajev

Nemščina je bila, s kratkim presledkom v času reformacije, knižni jezik Slovencev vse do časa dr. Franceta Prešerna oz. ponekod celo do leta 1918. Zato so si ne samo Slovenci in Nemci med seboj dopisovali v enotnem knižnem jeziku, pač pa tudi Slovenci med seboj. Nič nenavadnega ni bilo, da so si Čop, Prešeren, Kopitar in drugi, med seboj dopisovali predvsem v nemščini. Miselni preskok, da si Slovenci lahko med seboj pišejo v slovenščini je bil težji, kot postaviti pravila pisanja. Vztrajnostni moment avstrijskega ponemčevalnega valarja je imel vendarle našemu razumu nepredstavlivo energijo.

Nemška slovnična pravila so bila drugačna od teh, ki jih poznamo danes v slovenščini. Imela so kar nekaj stičnih točk z Latinščino. Nemška slovnična pravila s katerimi so tudi ali predvsem Slovenci zapisovali imena slovenskih krajev:

^* dolgi glas; Pri izgovorjavi nekaterih glasov se zadržimo dle časa in je tudi slišni vtis drugačen kot pri kratko izgovorjenih glasovih. Primer: Loka izgovarjamo z običajnim, kratkim L-jem, medtem ko kral, val, Gril (slovnično napačno kralj, valj, Grilj) izgovorimo z dolgim L, ki je po nemških pravilih pisan z dvojno črko, v tem primeru z LL (krall, vall, Grill). Dejansko gre za razpotegneno izgovorjavo, katere zakluček se približuje polglasniku ə (ne glasu J), kar daje predvsem pri L in N na koncu mehkejši slušni vtis. Tak L in N se v jezikoslovju zato imenuje mehki L in mehki N, ki je slovnično nerodno oz. napačno zapisan z LJ in NJ, čeprav se v pristni, nebalkanizirani slovenščini J ne izgovarja, pač pa le zapiše.

Kaj to v praksi pomeni? To da večino besed, ki se knižno pišejo z NJ in LJ izhovarjamo kot N in L. Npr. knjiga, nedelja, nadaljnje, zelje, ključ, meljem, ponočnjak, peljati, menjava, itd.  izgovarjamo v pristni slovenščini kot kniga, nedela, nadalno, zele, kluč, melem, ponočnak, pelati, menava, itd. Zakaj? Teoretično je razloženo že zgoraj, praktično pa še nekaj primerov, npr. ker zele izhaja iz zele-ne barve in ne iz zelje-ne barve, ker mlin ne more mljeti, ampak le mele, zato ker ponočnak tisti, ki posluša polnočni klub in ne polnočnji kljub. Žal starši delajo veliko napako, ko na svoje otroke, misleč da jih učijo pravilne slovenščine, prenašajo jezik, ki je umetno spremenen pod balkanskimi vplivi. Otroku tako nevedoč, da uničujejo pristno slovenščino in spodbujajo balkanizirano slovenščino pravijo; "pridi greva gledat kako bo tovornjak pripeljal kuhinjo, ki jo bomo zamenjali", namesto: "pridi greva gledat kako bo tovornak pripelal kuhno, ki jo bomo zamenali"! To vela za vsa slovenska narečja.

Pismo Franceta Prešerna staršem, 24.4.1824.
Prešeren jasno uporabla pristno izjemno lepo slovenščino.
Na primeru sta prikazani besedi Lubi (napačno ljubi), lubezen (napačno ljubezen),
v pismu pa so zapisane še nekatere druge, tudi beseda Lublana.

Kako to, da se balkanizirana slovenščina še vedno širi?

Jože Toporišič je bil nastavlen za vodilnega slavista Slovenije v času, ko je bila komunistična diktatura Tita in partije na višku, ta pa je poleg pregananja, mučenja in zapiranja vseh svobodomiselnih ludi, zahtevala tudi zbliževanje med narodi v Jugoslaviji. Tako imenovana bratstvo in enotnost. Jože Toporišič je  tudi ali predvsem s podporo takratne komunistične elite izvajal svoj del naloge, ta pa je bil zbližati izgovorjavo slovenščine s Srbščino in "Hrvaščino". Slovenska slovnica je že bila kot nalašč prikladna za to, Toporišič je le še spremenil izgovorna pravila in sicer, da se LJ in NJ izgovarjata tako kot se zapišeta, kar pa so vse slovnice pred njim to negirale in poudarjale, da gre pri tem le za zapis enega samega glasu. Jože Toporišič je to nedvomno storil namerno, saj je dokazano zelo dobro poznal in preštudiral prav literaturo in slovnice, ki so vse nasprotovale njegovemu izumu, balkanizacije slovenščine.

S padcem totalitarizma, ki je vsilil balkanizacijo slovenščine v šolah, javnih prireditvah, medijih itn., pa ni prišlo tudi do prekinitve vzpodbujanja namernega bližanja slovenščine balkanski Srbščini in "Hrvaščini". Še vedno so ludje balkanske linije na položajih v šolstvu, medijih, zgodovini, družboslovnih vedah, itn. Situacija pa se nikoli ne spremeni sama od sebe, pač pa le s spremembo od zunaj ali od znotraj s spremembo politike nosilcev odločanja. Notranjo politiko je mogoče spremeniti le ob mnogo večjem in brezkompromisnem angažiranju zavednih Slovencev, za zaščito slovenskega jezika, ki je naša najdragocenejša dediščina. V kolikor ne pride do resnih sprememb, bo slovenščina kmalu izumrl jezik.

Antol Vramec pravi za leto 1478:

Kral Matjaš s kralem Vladislavom v Olomouci mir i bratinsku lubav učiniše.

Antol Vramec pravi za leto 1539:

Ivan Kocjanar je bil umorjen v Kostanevici od gospode Zrinskih &c.

Vramec je pisal tako, kot se je govorilo. Kostanevica po drevesu kostan,
ne pa Kostanj.

Antol Vramec, leto 1576:

op.p.: eno leto preden je zaklučil s pisanjem Kronike
Tega istega leta, je bil gospod Baikhart Auersperg,
v Lublani postavlen za deželnega glavarja dežele Krajnske.

Raziskave slovenščine

Tuji raziskovalci, ki študirajo slovenski jezik in ga primerjajo z ostalimi jeziki, tudi s Sanskrtom, prihajajo pri uporabi slovenskega slovarja in literature do napačnih rezultatov, ki jih spelejo na napačno sled in izkrivleno sklepanje. Tuji raziskovalci slovenščine morajo namreč jasno vedeti, da je potrebno skoraj vse slovenske LJ in večino NJ brati kot L oz. N, sicer pri enih pridejo do napačnih rezultatov, pri drugih pa rezultatov, ki so blizu balkanski Srbščini.

Župan Mestne občine Ljubljana, Zoran Janković zelo podpira in spodbuja donacije. No vsaj tiste, ki jih drugi dajejo njemu. Glede na to, da gre za vsebino, ki se najbolj tiče prav Ljubljane, bi od prvega moža pričakovali, da bi v svoji zagnanosti in pronicljivosti sam našel pot, in ponudil donacijo MOL ali osebno donacijo ter spodbujal izid knjige in nadalne raziskave najlepšega mesta na svetu. Koliko mu je to mesto pri srcu je pokazal, ko je bil že četrto leto zaprošen za donacijo, katere tako obožuje. Rezultat je ničen. Če ima MOL finančne probleme, je pa vsem znano dejstvo, da sam zagotovo nima, ker se "znajde". Za Ljubljano ni doniral niti enega samega centa. Toliko o razkoraku med velikim besedičenjem in ničnimi dejanji v velikosti Grand kaniona.

Ljubljana, kam, kako, kje, kdaj, zakaj?

Zemljevid

    Center

    Interaktivni

    Turistična

    BTC zemljevid z oznakami hal

    Karta Ljubljane - original tiskana

Promet

    Parkirišča

    Cenik parkirišč

   S kolesom po Lublani

    LPP - Mestni potniški promet

         Načrt (shema) avtobusnih linij (prog) - interaktivna shema

         Načrt (shema) avtobusnih linij (prog)

         Vozni red

         Urbana

Tržnica

    Delovni čas

    Prodajne cene

Nakupovanje & zabava

    BTC nakupovalno središče

    Kolosej

Hoteli

    Bit - 30,70 € (enoposteljna), 42,00 € (dvoposteljna)

    Park - 42,00 € (enoposteljna), 52,00 € (dvoposteljna)

    Mrak - 64,95 € (enoposteljna), 98,90 € (dvoposteljna)

    M-hotel - 42,00-52,50 € (enoposteljna), 75,00 € (dvoposteljna)

    Austrotel - 145,00 € (enoposteljna), 210,00 € (dvoposteljna)

    Hotel Union

        Comfort - 120,00-130,00 € (enoposteljna), 146,00 (dvoposteljna), € 260,00 € (apartma);

        Executive - 127,00 € (enoposteljna), 163,00 € (dvoposteljna), 260,00 € (apartma);

        Business - 135,00 € (enoposteljna), 163,00 € (dvoposteljna)

    Hotel Turist

        Normal - 66,00 € (enoposteljna), 90,00 € (dvoposteljna)

        Comfort - 74,00 € (enoposteljna), 102,00 € (dvoposteljna)

        Business - 106,00 € (enoposteljna), 116,00 € (dvoposteljna)

    Hotel Slon - 78,00-108,00 € (enoposteljna), 87,00-250,00 € (dvoposteljna)